»Vloga mitov pri poučevanju slovenske zgodovine« – I. Zborovanje učiteljev zgodovine, Laško, 22. in 23. marec 2002
V Društvu učiteljev zgodovine Slovenije smo se na podlagi svojih opažanj in izkušenj iz tujine odločili organizirati zborovanje, ki bi ob kvalitetnih strokovnih predavanjih ter razpravah povezalo učitelje osnovnih in srednjih šol. Naše prvo zborovanje smo namenili – po našem mnenju – aktualni temi, in sicer vplivu mitov na poučevanje slovenske zgodovine. Kajti, kdo se pri pouku ne srečuje s Karantanijo, Celjskimi grofi, Erazmom Predjamskim, Ilirskimi provincami in drugimi miti v slovenski zgodovini? Prispevki predavateljev, ki jih je Društvo povabilo k sodelovanju gotovo niso dali vseh odgovorov, verjamemo pa, da so bili zanimivo dopolnilo k znanstveni obravnavi konkretnih problemov – mitov v slovenski zgodovini.
Dr. Peter Vodopivec je v svojem prispevku »O mitih v slovenski zgodovini« najprej razložil, odkod izvira beseda mit ter kaj naj bi bil njen pomen. Pomembno vedenje, ko govorimo o mitih, je tudi razumevanje vloge mitov v zgodovinskem spominu določenega naroda ter v procesu utrjevanja narodne identitete. Kajti kot meni dr. Vodopivec, je temeljna značilnost zgodovinskega mita in mitologije, da »prikazuje preteklost ne takšno kot se je zares zgodila, temveč takšno kot si jo želimo«. Referat je prikazal tudi nastanek in ozadje treh (kot se zdi posebej trdovratnih) mitskih zgodb: o slovenskem prispevku k ameriški deklaraciji o neodvisnosti, o Slovencem naklonjenih Francozih v času Ilirskih provinc ter o moči komunističnega in ljudsko frontnega gibanja pred drugo svetovno vojno.
Mag. Aleksander Žižek je v svojem prispevku »Dobri grof za nas skrbijo, nas trpeti ne pustijo« opisal mit o Celjskih grofih. Rod Žovneških je bil v začetku tipičen predstavnik nižjega plemstva, ki si je z vojaško službo mogočnejšim sodobnikom tlakoval pot navzgor. Ob različnih uslugah svojim gospodarjem so dobivali plačilo v posestvih in služnostih (dajatvah). Povezali so se tudi z rodbinami enake družbene stopnje in prevzemali raznovrstne službe. S porokami in dedovanji so krepili svoj položaj in se vzpenjali po lestvici srednjeveškega plemstva. S pokneženjem je v 15. stol. rod Celjskih dosegel svoj vrhunec. Vendar pa njihovim motivom (hlastanje po vplivu, posestih in vojaški moči) po mnenju mag. Žižka ne moremo pripisovati »plemenitega zavzemanja za dobrobit vladanih ali celo ubadanja s povezovanjem narodov«.
Dr. Igor Grdina je z »Mitom o karantanski slovenski državi« predstavil karantanski mit, ki se pojavlja tako v zgodovinopisju kot v besedni, glasbeni in likovni umetnosti. Karantanija je imela vidno mesto v slovenski historiografiji od Antona Tomaža Linharta dalje, vendar vse do nastopa Boga Grafenauerja, meni dr. Grdina, ni bila povzdignjena v pravi nacionalni mit. Ko je dr. Grafenauer 1952 objavil delo Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev je »zgodovinsko razpravo o otroški dobi slovenske zgodovine premaknil tudi v območje narodotvornega mita«. Karantanski mit je v slovenski literaturi navzoč od prve polovice 19. stoletja naprej, saj je že France Prešeren v svoji pesnitvi Krst pri Savici omenil krvave boje, ki so se na Koroškem in Kranjskem vneli ob pokristjanjevanju.
Dr. Egon Pelikan je v svojem prispevku »Pravi Slovenec je katoličan« predstavil mit o katoliškem narodu. Po njegovem mnenju bi bila v 19. stoletju teza, da »je Slovenec lahko samo katoličan« – glede na čas in prostor – pravzaprav na deklarativni ravni sprejemljiva, kajti v 19. stoletju in vse do druge svetovne vojne je bila velika večina Slovencev krščenih in praktičnih katoličanov. V svojem predavanju je dr. Pelikan prikazal, kako je bila omenjena teza in iz nje izhajajoča strategija »etničnega ekskluzivizma na verski podlagi« uporabljana pri oblikovanju odnosa vodilnih ideologov političnega katolicizma do slovenskega nacionalnega vprašanja. Etični in etnični ekskluzivizem sta, kakor vrsta drugih ekskluzivizmov znotraj ideologije političnega katolicizma, bila na podoben način uporabljana v tistem času tudi v večini evropskih katoliških držav.
Mag. Matevž Grenko je v svojem prispevku »Mit o tradicionalnem socialno-političnem katolicizmu prve polovice 20. stoletja na Slovenskem« prikazal, da tradicionalna predstava o katolicizmu kot »sinonim za politični konfesionalizem in cerkveni klerikalizem« ni enotna in da, je »tradicionalni katolicizem relativno samostojna, pluralna in teoretsko zanimiva misel, ki še zdaleč ni bila podrejena diktatu Cerkve v prvi polovici dvajsetega stoletja«. Predavatelj mit o tradicionalnem katolicizmu razume le kot mit v knjižnem pomenu, v celoti gledano pa je po njegovem mnenju katolicizem pozitivna, a doslej pri nas v tem smislu pomanjkljivo predstavljena misel.
Dr. Dragan Potočnik je v svojem prispevku »Maribor – nemško mesto ali kulturno dogajanje v Mariboru od srede 19. stoletja do 1941« orisal najprej družbeno gospodarske razmere v zgodovini Maribora, predvsem razmerje in napetosti med slovenskim in nemškim prebivalstvom v mestu. Delež slovenskega prebivalstva je kljub slovenski okolici padal. Upadanje števila Slovencev je bilo po mnenju dr. Potočnika povezano s povečanim nemškim priseljevanjem, saj je z nastajanjem nemških tovarn prihajalo v mesto več nemških uradnikov, trgovcev in obrtnikov. Kljub prevladujočemu nemškemu prebivalstvu v Mariboru, pa je predstavitev kulturnega dogajanja med Slovenci v Mariboru do leta 1941 dokazala, da je bilo slovensko kulturno delovanje zelo živahno, saj so obstajale raznovrstne dejavnosti kot na primer gledališka, čitalniška (kasneje knjižničarska), kinematografska, glasbena.
Mag. Stane Berzelak je s svojim prispevkom »O mitih pri pouku zgodovine« prešel od predavanj k neposredni šolski praksi. Po njegovem mnenju mite med ljudmi sprožajo različni dejavniki, zelo pogosto sta to ideologija in politika. Verjetno smo ravno učitelji zgodovine povsod po svetu (hote ali nehote) najbolj izpostavljeni večstranskim pritiskom. Kot meni mag. Berzelak, so v nas namreč »nenehno usmerjene oči učencev in dijakov, iskalcev različnih resnic, na drugi strani pa ušesa in usta države, ki bi rada preko nas vzgajala poslušne državljane«. Zato je po njegovem mnenju zelo pomembno, da nam uspeva obdržati učne načrte in programe, ki so odprti in daleč od politike. Da bi dogovoril na vprašanje, koliko je mitov in mitiziranja v šoli, je mag. Berzelak opravil analizo učbenikov zgodovine v srednji šoli, ki je pokazala, da »razlike nastajajo pri mitih s poudarjeno ideološko vsebino, pri ostalih pa so manjše«. Maja Vičič Krabonja je s svojim prispevkom dopolnila razpravo o mitih pri pouku zgodovine. Predstavila je analizo »Slovenci v zgodnjem srednjem veku« v kateri je pregledala učni načrt in učbenike za strokovne gimnazije glede na uporabnost določenih posplošitev in prikrojevanje pri temi zgodnjega srednjega veka. Po njenem mnenju v zgodnjem srednjem veku nastopita v učbenikih v zvezi z narodno zgodovino predvsem dva problema, to je velikost naselitvenega prostora in raba imena Slovenci/Slovani. Maja Vičič Krabonja zaključuje, da obstajata v učbenikih in učnem načrtu terminološka zmeda in nedoslednost glede uporabe besede Slovenci/Slovani v zgodnjem srednjem veku.
Del programa je bil namenjen predstavitvam učiteljev, ki so prikazali svoj, pogosto inovativen način dela pri pouku. Med udeleženci so bili predstavljeni primeri »dobre prakse« zelo dobro sprejeti, kar dokazuje, da so tovrstni načini predstavitve zelo učinkoviti. Delavnice so bile tematsko razdeljene na štiri sklope.
V prvi delavnici »Projektno delo učiteljev zgodovine« so učiteljice Biljana Frece, Marica Čerič in Zlata Kastelic predstavile izkušnje in rezultate pri projektnem delu. Biljana Frece je najprej predstavila značilnosti projektnega dela pri pouku zgodovine in možnosti, ki jih pouk zgodovine ponuja za tovrstno delo. V današnjem svetu, ko je učitelj vse bolj usmerjevalec samostojnega učenčevega dela, dijaki pa aktivno sodelujejo in so odgovorni za svoje rezultate dela, je ena izmed možnosti za večjo uporabnost znanja prav projektno delo. Izkušnja Biljane Frece je, da je pouk zgodovine s projektnim delom postal zanimiv, privlačen, sodoben in aktualen. Z avdiovizualnim gradivom je predstavila svoj projekt Utrip Laškega v srednjem veku, ki je nastajal vse šolsko leto 2000/01 in so ga učenci staršem in širši javnosti v Laškem predstavili junija 2001. Marica Čerič je z avdiovizualnim gradivom predstavila projektno delo interesnih dejavnosti na njihovi šoli. Tema je bil zgodovinska, in sicer S čarovnicami do znanja. Pod vodstvom štirih mentoric je sodelovalo 24 učencev, ki so z interdisciplinarnim pristopom spoznavali vsebine o zgodovini čarovništva ter ob tem povezovali znanja, ki so jih pridobili pri različnih predmetnih področij. Zlata Kastelic je v svoji predstavitvi Uganka nas preganja, dokler jo ne rešimo predstavila svoje delo Krvapivc, v katerem je zbrala ljudske pripovedke, ki jih sedaj uporablja pri urah zgodovine. Delo je rezultat projektnega pouka.
V delavnici »Kreativen pristop k poučevanju zgodovine« so učiteljice Helena Pačnik, Helena Verdev, Branka Černezel in Elissa Tawitian predstavile sodobne metode in oblike pouka zgodovine. Na pomembnost sodobnega pouka zgodovine nas opozarjajo tudi trendi pouka zgodovine v Evropi. Helena Pačnik na podlagi svojih izkušenj ugotavlja, da bi moral biti pri pouku zgodovine večji poudarek na družbenih temah iz vsakdanjega življenja, gospodarstva, umetnosti kot pa na političnih dogodkih. Večji poudarek bi morali dati tudi krajevni zgodovini, saj je učencem s svojimi materialnimi, pisnimi in ustnimi viri blizu. Slednje velja še posebno za zgodovino 20. stoletja, saj to obdobje učenci močno doživljajo tudi čustveno, bodisi s preteklostjo svoje družine, kraja, kot s filmi, glasbo idr. Helena Verdev je predstavila primer učne ure dela z računalnikom, in sicer delo z zgoščenko Zgodovina antične Grčije, saj je pouk zgodovine v računalniški učilnici z uporabo zgoščenke postal redna oblika dela pri njenih urah zgodovine. Po številnih uspešno izvedenih urah tovrstnega dela ugotavlja, da je ta oblika dela pri učencih zelo priljubljena. Branka Černezel pa je predstavila svojo inovativno idejo za spodbujanje branja in zanimanja za zgodovino med učenci – Zgodovinsko bralno značko. Značka je zaradi izjemnega zanimanja učencev in zaradi pozitivnih rezultatov postala tradicija in jo na šoli izvaja že pet let. Predstavila je tudi primer učne ure Slovenci 1848 – 1867, ki je običajno učencem 7. razreda težko razumljiva, zato je udeležencem zborovanja predstavila pristop, s katerim je to za slovensko zgodovino pomembno temo učencem razumljivo razložila in predstavila. Elissa Tawitian je predstavila eno izmed metod sodelovalnega dela, sestavljanko ali „jigsaw metodo“. Metoda, ki poteka ob skupinskem delu, omogoča učencem izkušnjo učiti se drug od drugega, tako, da se razvijejo socialne veščine in sposobnosti timskega dela, kar naj bi bil tudi eden izmed ciljev sodobnega pouka.
V delavnici »Računalnik v pomoč pri pouku zgodovine« so svoje izkušnje in primere učnih ur predstavili Anka Zuljan, Iztok Petrič in dr. Bojan Balkovec. Vse več je učiteljev, ki pri svojem delu – bodisi pri pripravni na pouk ali pri pouku samem – uporabljajo računalnik. Anka Zuljan je predstavila svoj izdelek, zgoščenko S sliko v zgodovino, ki vsebuje predvsem slikovno gradivo od prazgodovine do najnovejše dobe in ga lahko učitelj uporablja s pomočjo računalnika pri pouku. Slikovno gradivo je izbrano iz učbenikov in drugih učnih sredstev, nekaj zemljevidov pa je delo avtorice in njenih sodelavcev. Iztok Petrič je predstavil uporabo interneta pri pouku zgodovine, in sicer je demonstriral, kako določeno spletno stran lahko uporabimo kot motivacijo v uvodu določene zgodovinske ure. V svojem prispevku Virtualna učna ura je predstavil spletno stran prazgodovinske jame v Franciji. Dr. Balkovec je predstavil uporabo kartografskega in slikovnega gradiva pri delu z računalnikom. Poudaril je prednosti tovrstnih gradiv v elektronski obliki, na primer večja prilagodljivost, saj ga lahko prilagodimo svojim potrebam ali možnost ponazoritve z animacijo. Oviri, ki mnoge učitelje odvračata od uporabe slikovnega gradiva v elektronski obliki sta po mnenju dr. Balkovca predvsem tehnična in časovna zahtevnost, saj je potrebno obvladati določene programe in tehnike izdelave ter imeti na voljo dovolj časa. Vsi udeleženci delavnice so se strinjali z nujnostjo uvedbe računalnika pri pouku zgodovine, ob tem pa so opozorili na bojazen, da bi učenci takšno obliko pouka vzeli le kot zabavo. Žal pa slovenska realnost večini učiteljev še ne omogoča uporabe računalnika pri pouku zgodovine, saj imajo računalnik v razredu le redki.
V delavnici »Predstavitev mednarodnega delovanja Društva učiteljev zgodovine Slovenije« so učitelji Andreja Valič Zupan, Srečko Zgaga in mag. Jelka Razpotnik predstavili EUROCLIO, evropsko zvezo učiteljev zgodovine, in možnosti udeležbe na mednarodnih seminarjih, ki se v okviru Sveta Evrope in programov Evropske unije ponujajo učiteljem zgodovine. Mednarodna dejavnost slovenskih učiteljev zgodovine se je po ustanovitvi DUZS okrepila in poglobila. Poteka predvsem v okviru EUROCLIA, pa tudi v okviru projektov, kot so Stability Pact, Southeast European Joint Histroy Project in mnogi drugi. Andreja Valič Zupan je predstavila EUROCLIO, ki deluje kot nevladna organizacija s sedežem v Haagu na Nizozemskem ter združuje okoli 60.000 učiteljev zgodovine iz vseh evropskih držav. Aktivnosti EUROCLIA so živahne in obsegajo organizacijo mednarodnih konferenc, seminarjev za učitelje in študijskih obiskov, organizacijo in izvedbo bilateralnih in multilateralnih projektov (npr. razvoj učbenikov, uvajanje novih metod poučevanja), svetovanje vladam, mednarodnim in državnim organizacijam. Že deseto letno konferenco EUROCLIA, ki je potekala v marcu 2002 v Pragi je predstavila mag. Jelka Razpotnik. Tema konference, ki se je je udeležilo okoli 140 učiteljev, je bila Poučevanje o narodnih in jezikovnih manjšinah v Evropi. Konferenca je bila zelo uspešna, najbolj je udeležence navdušilo uvodno predavanje dr. Marka Mazowerja. Srečko Zgaga pa je predstavil svoje vtise in izkušnje, ki jih je pridobil na seminarju Sveta Evrope »Nove poti v poučevanju zgodovine«, ki ga je februarja v Yorku organiziral British Coucil. Po njegovem mnenju je seminar udeležencem omogočil vpogled v poučevanje zgodovine v Veliki Britaniji ter dal tudi mnogo idej za nadaljnje delo.
Ob koncu lahko zaključim, da je bilo prvo zborovanje učiteljev zgodovine zelo uspešno, tako za organizatorje, saj se ga je udeležilo veliko število učiteljev kot tudi za udeležence, saj so bili z vsebino in predstavitvami zelo zadovoljni. Zborovanje je potrdilo predvidevanje organizatorjev, da so tovrstne prireditve za učitelje potrebne in pomembne in je torej z njimi potrebno nadaljevati.