Potepanje po Slovaški, ekskurzija učiteljev zgodovine, 23.–25. september 2005

Slovenski učitelji zgodovine iz osnovnih in srednjih šol smo se konec septembra odpravili na potepanje po naši nekdanji monarhiji. Izlet je organiziralo Društvo učiteljev zgodovine Slovenije, naš cilj pa je bila Slovaška, kamor smo se odpravili s tremi strokovnjaki, in sicer z dr. Andrejem Rozmanom, dr. Igorjem Grdino in dr. Petrom Vodopivcem. Skupaj smo želeli spoznati kaj novega ali obnoviti že pridobljeno znanje.

Slovaška, ki ji je tisoč let vladala Madžarska, njeno ozemlje pa so v srednjem veku poselili nemški rudarji in trgovci, se lahko pohvali z impresivno dediščino starih mest, mogočnih utrdb in imenitnih cerkva. Ne nazadnje je Slovaška tudi zelo lahko dostopna, saj je Bratislava, glavno mesto Slovaške, komaj uro vožnje oddaljena od Dunaja. Bratislava (nemško Pressburg) nas je pričakala v prelepem jesenskem soncu in obetal se je čudovit dan. Pod strokovnim vodstvom dr. Rozmana je sledil ogled mestnega jedra, ki je zelo dobro ohranjeno. Med številnimi znamenitostmi izstopajo Slovaški narodni muzej, Slovaško narodno gledališče, Glavni trg z renesančnim Rolandovim vodnjakom, katedrala sv. Martina iz 15. stoletja, kjer so kronali madžarske kralje, in Mihaelova vrata iz 17. stoletja, ki je še edini ohranjeni stolp mestne hiše. Zdi se, da staro mesto Bratislava želi ohraniti svoje zgodovinsko bogastvo pred propadanjem, po drugi strani pa z vsemi novogradnjami kaže optimistično usmerjenost mlade države.

V nadaljevanju dneva nas je pot  vodila na judovsko pokopališče iz 17. in 18. stoletja, drugo najsvetejše judovsko spominsko mesto na svetu. Pokopališče se danes nahaja pod grajskim gričem, na katerem je 23 grobov in 41 nagrobnikov. Najznamenitejši je grob rabina Hatam Soferja kot najpomembnejšega judovskega učenjaka na Ogrskem v 19. stoletju. Po daljšem klepetu z vodjo omenjenega judovskega spominskega kraja, nas je čakal še vzpon na Devinski grad v predmestju Bratislave.


Fotografija 1: Judovsko pokopališče

Devinski grad stoji ob sotočju Donave in Morave. Danes ima za Slovake velik simbolni pomen, saj v njem vidijo začetke slovanskih narodov na področju Velikomoravske. Dr. Igor Grdina nas je z duhovitim pripovedovanjem za kratek čas popeljal v čas zgodnjega srednjega veka, ko je bil kot pomembna velikomoravska trdnjava knežji grad obzidan s cerkvijo in pokopališčem. Grad je vzdržal vse turške vpade, pripadal različnim plemiškim rodbinam, dokler ga niso leta 1809 porušile Napoleonove čete. Danes so ruševine nacionalni spomenik in muzej na prostem.


Fotografija 2: Razgled z Devinskega gradu

Drugi dan ekskurzije smo  začeli z ogledom bratislavskega gradu, kjer je večkrat bivala tudi Marija Terezija. Na griču, kjer so stale že keltska, rimska in slovanska utrdba, danes stoji grad z baročno podobo, v katerem so danes predsedniški prostori in sprejemnice. Dr. Grdina nam je zelo izčrpno predstavil primerjavo slovaške in slovenske zgodovine, saj Slovenijo in Slovaško mnogi tujci pogosto zamenjujejo, medtem ko se Slovenci in Slovaki mnogo bolj zavedamo medsebojnih razlik kot skupnih značilnosti.

 
Fotografija 3: Bratislavski grad

Iz Bratislave nas je pot vodila v eno najstarejših slovaških mest Trnavo. Ohranjeno je obzidano zgodovinsko središče mesta, ki mu zaradi velikega števila cerkva pravijo tudi slovaški Rim ali mali Rim. V 16. in 17. stoletju je bila Trnava središče madžarske protireformacije, kamor so nato prišli jezuiti in vzpostavili šolski sistem. Jezuitska univerza je postala središče slovaškega izobraževanja in književnosti. Leta 1978 je papež Janez Pavel II. določil Trnavo kot sedež ločene slovaške nadškofije in tako razglasil slovaško neodvisnost od Madžarske tudi v cerkvenem smislu.

V poznih popoldanskih urah smo zapustili slovaški ravninski svet in se odpravili proti osrednjemu delu Slovaške. Po krajši panoramski vožnji smo prispeli v mesto Banska Štiavnica na skrajnem zahodnem delu Slovaškega rudogorja. Za gospodarstvo celotne monarhije je bila namreč zelo pomembna proizvodnja plemenitih kovin v srednjeslovaških rudarskih mestih. V bližini mesta Banska Štiavnica so našli nahajališča zlata in srebra, kar se odraža tudi v imenu. ‘Bana’ namreč v slovaščini pomeni ‘rudnik’. Leta 1735 je bila tu ustanovljena rudarska šola, ki jo je Marija Terezija povzdignila v prvo rudarsko akademijo na svetu. Na njej so se šolali številni rudarski inženirji, tudi idrijski (Scopolli). Zaradi izjemno ohranjenega srednjeveškega mestnega jedra je bilo mesto leta 1993 vpisano v Unescov seznam svetovne dediščine.

 
Fotografija 4: Mestno jedro v Banski Štiavnici

Zadnji dan našega popotovanja smo začeli z ogledom mestnega središča Banske Bystrice, zagotovo enega najzanimivejših mest v osrednji Slovaški. Leta 1525 se je tukaj odvijal veliki rudarski upor, ki se je pozneje razširil na celotno osrednjo Slovaško. Uporniki so deset dni obvladovali mesto, v tem času so izropali hiše bogatih lastnikov rudnikov in trgovcev. Upor je bil sicer zadušen, vendar se je vladar obvezal, da bo rudarjem izplačal plače. Banska Bystrica je tudi začetno prizorišče slovaške narodne vstaje leta 1944, ki naj bi olajšala prodor Rdeče armade proti Dunaju in Berlinu. Vstaja je trajala dva meseca, načrtoval pa jo je ilegalni vojaški štab s sedežem v Banski Bystrici. Današnji osrednji trg v mestu se zato imenuje Trg slovaške vstaje, ki ga krasi mogočen spomenik, posvečen Rdeči armadi.

Na svoj račun so ta dan prišli tudi vsi numizmatiki, saj smo si v mestu Kremnice ogledali razstavo slovaškega denarja skozi zgodovino. Posebno doživetje je predstavljal spust v rudarski rov, in kdor je želel, je lahko z ročno leseno napravo za kovanje denarja iz 17. stoletja v kovanec vtisnili želeno besedo. Kremnice so še danes znane po denarju, saj se tam nahaja kovnica, kjer kujejo tudi slovenske tolarje.

Čisto na koncu našega popotovanja je sledil še kratek obisk Nitre, nekoč središče srednjeveške Pribinove kneževine. Mesto je bilo v 9. stoletju pomembno središče za pokristjanjevanje Slovanov. Leta 880 je papež Janez III. v Nitri ustanovil škofijo, s čimer se je Velika Moravska otresla odvisnosti od frankovske države. Po krajšem sprehodu se je naša karavana polna vtisov in dobrega razpoloženja odpeljala proti domu.

Sodeč po razpoloženju učiteljev je ekskurzija uspela. Izkazala se je kot zelo uspešna oblika strokovnega izpopolnjevanja učiteljev zgodovine. Ne samo, da ob sodelovanju priznanih strokovnjakov širimo znanje in preverjamo teorijo v praksi ter s tem prispevamo k boljšemu pouku zgodovine, ob tem tudi popravljamo napačne predstave o deželah in ljudeh, se učimo drug od drugega in v prijetnem druženju polnimo baterije za premagovanje delovnih naporov. Tudi številčnost udeležbe sama po sebi govori, kako smiselna je organizacija takih ekskurzij. Zato upamo, da bodo naša druženja postala tradicionalna.

 

Fotografija 5: Udeleženci ekskurzije

(Skupno 520 obiskov, današnjih obiskov 1)